petek, 14. oktober 2011

Punkelj

Punkelj, papirc, navita nit na kleklje
in roke, ki ubrano ubirajo pesem prepletanja niti.
Ob melodiji klekljev se umiri srce.
Čas se ustavi.

Kdor ima rad naravo, ima rad drevo.
Drevo.
Skoraj obredno ga posadimo.
Preživi marsikdaj rodove.
In ko pade,
pade bučno.


Gozd.
Čutim kako buhti od brstenja listov.
Potrebujem njegov hlad in mogočno senco.
Njega neimenovane vse barve me učijo in šelestenje listja pomirja.
Rada delam gaz v snegu po nevidnih poteh srečujoč sledi gozdnih prebivalcev.
Gozd.


In tam nekje na trati včasih srečno oko zagleda štiriperesno deteljico.
Če je res srečna roka, ki jo odtrga, ne vem.
So pa tako redki,
kakor štiriperesne deteljice, tudi prijatelji.
Zato smo toliko srečnejši,
ko jih najdemo.


Čuvajmo naša drevesa, naše gozdove in naravo.
Čuvajmo prijateljstva.
Čuvajmo sebe.

Bodite dobro,
Nikita

četrtek, 13. oktober 2011

Dobrodošli


Kot drobtinica,
kot kapljica,
kot nekdo nekje.
In vendar tukaj.
Jaz.
In ti.
In sled, ki jo puščamo za seboj.
Kot nitke v platnu.
Vsaka zase tako nepomembna,
stkana v platno pa mogočna, močna in čudovita.


Dobrodošli,
Nikita